Odkrijte svoj notranji mir
Skozi celosten pristop povezujem telo in um. Moje delo temelji na znanosti, ljubezni in empatiji.
Spoznajte me
Sem magistrica zakonskih in družinskih študij, Brainspotting praktik in HeartMath praktik. Moje delo presega klasičen pogovorni pristop. Osredotočeno je na delo z živčnim sistemom in implicitnimi vzorci, ki pogosto ostajajo nedosegljivi zgolj z razumevanjem.
Področja specializacije
Socialna anksioznost
Socialna anksioznost ni zgolj strah pred ljudmi. Pogosto gre za globlji notranji občutek, da v odnosu nismo varni takšni, kot smo.
V ospredju ni toliko vprašanje “kaj si bodo drugi mislili”, temveč izkušnja, da v stiku z drugim hitro izgubimo stik s sabo – z lastnimi občutki, telesom in občutkom notranje stabilnosti. Zato se lahko pojavljajo:
– močna samokritika ali sram
– napetost v telesu, blokada
– pretirano razmišljanje pred ali po socialnih situacijah
– umik ali prilagajanje, da bi se izognili neprijetnim občutkom. V terapevtskem procesu ne “popravljamo” vedenja, ampak postopoma krepimo sposobnost, da lahko v odnosu ostanete v stiku s sabo. Da lahko zaznate, kaj se v vas dogaja – in ob tem ne izgubite občutka, da ste v redu takšni kot ste.
Tesnoba
Tesnoba se lahko izraža kot vztrajna notranja napetost, nemir ali občutek ogroženosti, tudi takrat, ko dejanske nevarnosti ni. V ozadju ne gre toliko za vsebino skrbi, temveč za omejeno kapaciteto sistema, da bi toleriral negotovost in nepredvidljivost brez aktivacije.
Terapevtski pristop zato ni usmerjen primarno v spremembo vsebine misli, temveč v postopno krepitev regulacijske kapacitete sistema. To vključuje razvijanje zmožnosti zaznavanja notranjih procesov brez takojšnje potrebe po nadzoru, toleranco do negotovosti ter vzpostavljanje bolj fleksibilnega odzivanja na notranje in zunanje dražljaje.
Znotraj varnega in reguliranega terapevtskega odnosa se lahko živčni sistem postopoma reorganizira, kar omogoča zmanjšanje kronične aktivacije.
Depresija
Depresija se lahko kaže kot občutek praznine, otopelosti ali izgube stika s sabo ter z lastnim doživljanjem življenja.
V terapevtskem procesu soustvarjamo varen in dovolj stabilen prostor, v katerem lahko postopoma, v lastnem ritmu, raziskujete svoje notranje doživljanje. Z vključevanjem telesa in živčnega sistema podpiramo procese, ki omogočajo, da se zadržane ali preobremenjujoče izkušnje začnejo postopoma predelovati, ob tem pa se stik s sabo in občutek notranje živosti lahko počasi ponovno vzpostavljata.
Osamljenost
Osamljenost je subjektivna izkušnja nepovezanosti, ki se lahko pojavlja ne glede na dejansko prisotnost ali odsotnost drugih ljudi. Klinično ne označuje primarno socialne izolacije, temveč razkorak med potrebo po odnosu in zmožnostjo, da je ta odnos tudi notranje doživet kot stik. V praksi to pomeni, da posameznik lahko ima odnose, a jih ne doživlja kot zadostno regulativne ali povezovalne. Pogosto je prisoten občutek distance, nepovezanosti ali ne-resničnega stika, ki ni nujno posledica vedenja drugih, temveč načina, kako je organizirana notranja izkušnja odnosa. Na ravni doživljanja se osamljenost lahko kaže kot:
– občutek notranje oddaljenosti od drugih
– zmanjšan občutek pripadnosti
– težava, da bi stik doživel kot dovolj “resničen” ali zadosten
– notranja praznina ali odsotnost odziva ob odnosu.
Izgorelost
Izgorelost se pogosto razvije kot posledica dolgotrajnega preseganja lastnih meja, ob čemer postopoma izgubljamo stik s sabo — z lastnimi občutki, potrebami in notranjim ritmom. Lahko se izraža kot globoka utrujenost, občutek praznine ali doživljanje, da nimamo več notranjih virov, iz katerih bi lahko črpali.
V terapevtskem procesu soustvarjamo varen in neobremenjujoč prostor, v katerem se temu lahko približujemo postopoma, brez pritiska. Z vključevanjem telesa in živčnega sistema podpiramo procese, ki omogočajo ponovno vzpostavljanje stika s sabo, z lastnimi mejami ter z jasnejšim občutkom, kaj nas zares podpira, obnavlja in uravnoveša.
ADHD odrasli
Pri ADHD ne gre zgolj za težave s pozornostjo ali organizacijo, temveč za specifičen način delovanja živčnega sistema, ki vpliva na regulacijo energije, čustev, fokusa in notranje stabilnosti. Pogosto se kaže kot nihanje med preobremenjenostjo in izčrpanostjo, težave z začetkom ali zaključevanjem nalog, impulzivnost, pa tudi občutek notranjega kaosa ali “preveč vsega naenkrat”.
V praksi to pomeni, da klasični pristopi, ki temeljijo predvsem na disciplini, volji ali organizaciji, pogosto ne zadostujejo. Jedro težave ni pomanjkanje truda, temveč način, kako se sistem odziva na zahteve, stres in notranjo stimulacijo.
Moje delo je usmerjeno v to, da najprej razumemo, kako vaš sistem deluje – kdaj se preplavi, kdaj se ustavi, kaj ga aktivira in kaj ga podpira. Na tej osnovi postopoma razvijamo bolj stabilno regulacijo, ki omogoča več notranjega prostora za fokus, odločanje in delovanje. Pomemben del procesa je tudi razbremenitev sramu in občutka neuspeha, ki pogosto spremljata ADHD. Veliko težav namreč ne izhaja neposredno iz same nevrološke posebnosti, temveč iz dolgotrajnega pritiska, primerjanja in izkušenj, kjer posameznik ni imel ustrezne podpore.